Razprava o tej temi. Napisanih komentarjev: 0

Evropsko sodišče za človekove pravice je končalo enega v vrsti postopkov proti naši državi, v katerem je ugotovilo, da je Slovenija kršila pravico do družinskega življenja, zato je državi naložilo plačilo odškodnine v znesku 7500 evrov. (Foto: jaka Adamič/dokumentacija Dnevnika)

Evropsko sodišče v Strasbourgu spet ukorilo Slovenijo zaradi kršitve pravice do družinskega življenja

Tokrat je sodišče v Strasbourgu kaznovalo našo državo zaradi kršitve pravice do družinskega življenja s 7500 evri

Tri leta in pol brez stikov

Država krši lastne zakone

Po oceni Verstovška slovenska sodišča zdaj več ne bodo mogla ignorirati pravice staršev do stikov s svojim otrokom in s tem pravice do družinskega življenja. "V tem primeru sodišče ni naredilo nič, čeprav se je mati očitno izogibala stikov, ki bi jih morala zagotoviti. Zato je odločitev evropskega sodišča še toliko pomembnejša, saj bo državo prisilila k izvajanju lastne zakonodaje. Čeprav je seveda absurdno, da imamo sprejeto vso potrebno zakonodajo, a moramo potem na evropskem sodišču zahtevati, naj jo slovenska sodišča tudi upoštevajo," poudarja celjski odvetnik. Ob tem priznava, da je prisojena odškodnina nizka in bolj simbolična, a se mu zdi pomembneje, da gre v tem primeru za kaznovanje države, ki jo bo razsodba prisilila, da ne bo več kršila zakonov.

Razprava o tej temi. Napisanih komentarjev: 0

---

---

Slovenija znova izgubila pravdo v Strasbourgu

Ker slovenski organi te svoje dolžnosti niso izpolnili - postopki glede pravice do stikov in skrbništva so se vlekli več let, medtem pa tožnik Ivan Eberhard kar štiri leta s svojo hčerko ni imel skorajda nobenih stikov - je evropsko sodišče razsodilo v korist tožnika, slovenski državi pa naložilo, da mu izplača 7500 evrov odškodnine ter 3000 evrov za povrnitev stroškov.

Hkrati z razsodbo je sodišče danes objavilo tudi povzetek spora med Ivanom Eberhardom in njegovo nekdanjo soprogo M.E. Slednja je tožnika zapustila leta 2001, ko je imela njuna hčerka štiri leta. Potem ko se je skupaj s hčerko izselila iz stanovanja, v katerem so dotlej živeli, je vložila zahtevo za ločitev.

Po končanem upravnem postopku je imel tožnik od oktobra 2002 pravico s hčerko preživeti štiri ure tedensko, vendar pa mu M.E. tega ni omogočila in mu je preprečevala vsak stik z otrokom. Z zahtevo, da se uveljavi odredba o stikih, se je Eberhard na pristojno upravno enoto obrnil večkrat, prvič že novembra 2002. Ta je sicer odločila njemu v prid in bivši soprogi večkrat naložila plačilo globe, a v praksi se ni zgodilo nič.

Že junija 2001 je sicer sodišče M.E. dodelilo najprej začasno, nato pa februarja 2002, ko je ločitev postala veljavna, še stalno skrbništvo nad hčerko. Ker mu niso bili omogočeni stiki s hčerko, je Eberhard junija 2003 sprožil postopek za predodelitev skrbništva njemu, obenem pa za obdobje do izreka razsodbe zahteval začasno skrbništvo.

Zaradi nesodelovanja M.E. s sodiščem je to za odločitev o začasnem skrbništvu potrebovalo kar tri leta, nakar je prošnjo očeta zavrnilo, mu pa je dodelilo pravico, da s hčerko preživi eno popoldne na teden, vsak drugi konec tedna ter del počitnic. Spor glede skrbništva je bil nato dokončno razrešen januarja 2008, ko sta sprti stranki vendarle dosegli dogovor o stikih očeta s hčerko in ustavili vse postopke pred slovenskimi sodišči.

Razprava o tej temi. Napisanih komentarjev: 0

Zaradi zapisa »policijski rablji« sedel na zatožno klop

Stojan Jež, ki si je po razvezi več let prizadeval, da bi hčeri živeli pri njem, je pri komentiranju policijskega dela prestopil mejo, trdi tožilstvo. Sedaj se je znašel v kazenskem postopku zaradi razžalitve državnega organa - natančneje, policije.

---

Stojan Jež se je znašel v kazenskem postopku zaradi razžalitve državnega organa - natančneje, policije



Ljubljana - Stojan Jež, oče dveh deklet, ki si je po razvezi več let prizadeval, da bi živeli pri njem, o čemer smo v Delu že večkrat pisali, se je znašel v kazenskem postopku zaradi razžalitve državnega organa - natančneje, policije. Po mnenju tožilstva je kaznivo dejanje zagrešil s tem, ko je kot predsednik društva Forum za pravico otrok do obeh staršev julija 2005 objavil članek z naslovom Brutalen in nasilen rubež osemletnega fantka v Novi Gorici, ta članek pa je romal tudi v spletne poštne predale vrste funkcionarjev. Za policiste je najbolj žaljivo, ker jih je prav Jež imenoval policijski rablji, tožilstvo pa je poudarilo tudi njegovo izjavo za Žurnal: »Slovenska policija se nam je zdaj resnično zagnusila.«

Zapis se je nanašal na primer Sama Ahlina, ki so mu po odredbi sodišča odvzeli sina. Glede na zapis na forumu so policisti to storili brutalno, menda so bili nasilni do očeta, ki se je upiral, čeprav sami trdijo drugače. Boštjan Verstovšek, zagovornik Stojana Ježa, je predlagal več prič, ki bodo po njegovem izpovedale bistveno drugače kot priče tožilstva, ki jih je sodni senat zaslišal tokrat. Na prostor za priče je najprej stopil sodni izvršitelj Sergej Pahor, ki je pojasnjeval okoliščine dogovarjanja s centrom za socialno delo in policisti o tem, kako bodo izpeljali odvzem. Kljub pravnomočni odredbi sodišča so bili namreč pripravljeni na odpor, zato je prosil za policijsko asistenco, navzoči so bili tudi delavci centra za socialno delo. Ko so Ahlina in njegovega sina našli v bližini Ahlinove pisarne, je bilo takoj jasno, da ga ne bo prostovoljno izročil, je povedal Pahor. Otrok se je zatekel k očetu, ta pa ga je stisnil k sebi, je povedal. Ko je Ahlin odrinil izvršitelja, so nastopili policisti - dva sta mu razklenila roke, ker je sina ukleščil tudi z nogama, so ga prijeli tudi za noge. »Otrok je jokal,« je Pahor pojasnil sodnici, »nato pa je zaradi joka prišla mama, ki je bila v bližini, in mu otroka iztrgala - ta se je nato vrgel v njen objem,« je še dodal. Po njegovem odvzem nikakor ni bil nasilen, ampak je oče oviral postopek, ki je potekal povsem po pravilih.

Kristjan Mlekuš, takrat pomočnik komandirja, ki je odobril asistenco, je povedal, da so po dogodku s sodelavci na internetu brali za njih izredno žaljiv zapis. Da so si policisti pri tem postopku zapacali značke s tem gnusnim, brutalnim dejanjem in jih bodo morali zdaj vrniti, se je spominjal. Sodelavec, ki je spisal kazensko ovadbo zoper Ježa, mu je pokazal tudi elektronska sporočila s takšno vsebino, ki so jih prejeli visoki funkcionarji, med drugimi takratni notranji minister Dragutin Mate. Povedal je, da je bil postopek policistov zakonit in profesionalen ter da je to pokazal tudi poznejši nadzor, padle so tudi vse Ahlinove ovadbe. Enakega mnenja je bil vodja asistence Ivan Risek, za katerega so bili zapisi o postopku prav tako obremenjujoči - takšni so še danes. Policisti so uporabili najmilejša prisilna sredstva zoper osebo, ki je ovirala uradni postopek. Ježa je sicer zanimalo, ali policista poznata kodeks policijske etike in ali je v policiji dopuščen ugovor vesti. »V mojem primeru, ko so prišli po otroka s policijsko asistenco, sta policista namreč vprašala hčeri, stari sedem in devet let, ali želita od mene k mami. Ko sta odgovorili, da ne, sta se policista ustavila brez slehernega nasilja, ki ga je moral nad očetom opazovati ta otrok,« je pojasnil.

Jež se sicer še ni izrekel o tem, ali je avtor zapisov, ki so užalili modre angele. Svoj zagovor bo predvidoma podal januarja, ko bo menda zaslišan tudi Samo Ahlin. Medtem, kot smo poročali, na tukajšnjem sodišču potekata pravdi, ki jih je Jež v imenu hčera sprožil proti državi. Dekleti, ena od njiju je že polnoletna, druga pa je stara 16 let, sta zaradi mačehovskega ravnanja državnih institucij, gluhih za njune želje, po razvezi staršev menda prestajali dolgotrajne in mučne sodne postopke (pre)dodelitve otrok. Odškodnino, v primeru starejše hčere 4,1 milijona evrov, zahtevata zaradi uničenega otroštva.

Razprava o tej temi. Napisanih komentarjev: 0

Ali je sistem zaščite otrok pred spolnim nasiljem možno zlorabiti v vojnah bivših partnerjev? Možno. Vsak sistem je možno zlorabiti. Seveda obstaja določen delež ljudi, ki to zlorabljajo v svojo korist. Kako lahko preprečite zlorabe? Ali vodite evidenco, kdaj do obtožb spolnega nasilja nad otrokom pride med bivšimi partnerji? To bi bilo preveč krivično oziroma preveč poenostavljeno. Če pogledamo življenjsko, je odnos med dvema človekoma, ki se želita razvezati, specifičen. Razlogi so ne tako zelo redko lahko tudi v tem, da mati - rekla bom mati, ker gre pri spolnih zlorabah večinoma za moškega osumljenca - ugotovi, da partner zlorablja otroka. To je lahko potem razlog za razvezo, kar pa ne pomeni, da je prijava spolne zlorabe maščevanje temu moškemu. V primeru dveletne punčke, ki sem ga spoznal med pripravami na to temo, je mati prijavila očeta, ki so mu takoj prepovedali stike z otrokom, češ da otrok kaže znake zlorabe. Kasneje pa je izvedenec ugotovil, da je deklica v resnici kazala znake odtegnitvenega sindroma. Oče je bil oproščen. Ampak tri leta je bil izbrisan iz dekličinega življenja. O konkretnem primeru ne morem govoriti. Večkrat pa so na otroku opazni znaki in zato je stike treba preprečiti, da se prepreči nadaljevanje zlorabe. Seveda pa ne moremo čakati, ali bo človek obsojen ali ne. V približno tretjini prijav policija niti ne poda kazenske ovadbe. Kakšno je skupno število prijav? Približno dvesto na leto. Morda v enem ali dveh primerih napišemo kazensko ovadbo zaradi krive ovadbe. V drugih primerih poročil pa to pomeni, da nam ni uspelo zbrati dokazov. Kar pa ne pomeni, da se ni zgodilo. Tudi če nekdo ni obsojen, to še ne pomeni, da se ni nič zgodilo. To je zelo tvegana izjava, saj pomeni, da so po tej logiki tudi pravnomočno oproščeni moški še vedno krivi. Smisel sojenja je ravno v tem, da ljudje, zoper katere ni dokazov, niso krivi. Če boste vprašali na sodiščih, boste ugotovili, da so določeni postopki ustavljeni zaradi pomanjkanja dokazov. Ampak saj to je vendar smisel sodnega postopka. Če ni dokazov, nekdo ne more biti obsojen. Pravno ta človek ni kriv. Če pa govorimo življenjsko, to še ne pomeni, da tega res ni storil. So situacije, ki niso tako redke, da žrtve ne želijo več govoriti. Ne želijo več pričati. Ne upam reči, da v tistih petdesetih primerih poročil, ki smo jih podali, dejanje ni bilo storjeno. Morda le nismo bili sposobni tega dokazati. Sodnica Snežna Novak nam je predstavila pismo odvetnice, ki pravi, da odvetniki v razveznih postopkih svetujejo lažno prijavo spolne zlorabe ali nasilništva, zato da bi onemogočili bivšega partnerja. Po eni strani vam to lahko potrdim. Ko je ločitveni postopek, imata pogosto oba odvetnike. Najprej ga najame eden, potem pa še drugi, ker vidi, da se ne more boriti proti bivšemu partnerju in še proti njegovemu odvetniku. Takrat pa prevzamejo iniciativo odvetniki. V teh primerih, slišimo večkrat od ljudi, ne gre samo za spolne zlorabe, ampak znata oba zlorabljati otroka. To pa pomeni izkoriščati občutljivost. Tudi v teh primerih si ne bi upala reči, da je veliko krivih prijav v pravem pomenu besede - da si je nekdo izmislil nekaj, za kar ve, da se ni zgodilo. Pogosto znajo biti nasveti odvetnikov, to slišimo od ljudi, naj beležijo. Drug drugemu se maščujeta tudi tako, da zahtevata oba skrbništvo otroka, samo da bi ga odtegnila drugemu. Tu pogosto ne gre za iskreno željo skrbi za otroka, ampak namen "vzel ti bom, vzela ti bom tisto, kar ti veliko pomeni". Če bi bil to nemški ovčar, bi bil pa ta predmet borbe. Otrok je recimo pri materi in gre v soboto na stik k očetu, kjer ga ta detajlno izpraša. Otrok seveda želi ustreči očetu in pove, da ga je mama nahrulila, da ga je udarila… Oče bo takoj odhitel na policijo, podal ovadbo, da je mama ob tej in tej uri otroka udarila. In potem bo otrok pri mami doživljal isto. Otrok postane tako neposredna žrtev njune manipulacije in njunega maščevanja. Tudi tukaj sicer ne bi mogli govoriti o pravi krivi ovadbi, o lažni prijavi, o izmišljeni situaciji, ampak o napeljani. To so tudi ideje odvetnikov, na kakšen način se bo dalo zmagati. Torej vidimo, da so v posameznih primerih lahko tudi odvetniki tisti, ki iz lastnih interesov, da bi postopek dobili, svetujejo ljudem tudi podle variante. Če bi pogledali dolžino postopkov, ko se ljudje ločujejo z odvetniki ali pa brez odvetnikov, bi videli razliko. Kakšna je razlika? Bistvena. Koliko je izvedencev, če imata odvetnika ali pa če jih nimata? Bistveno več, če so odvetniki. En izvedenec poda mnenje, potem se drugi odvetnik pritoži, zahteva izločitev in novega izvedenca. Potem pa se spet ne bo strinjal prvi odvetnik. Če se ljudje pravdajo sami, nimajo toliko znanja in idej in niso tako pogumni na sodišču. Če se ločujejo sami, so postopki krajši. Kako lahko razmejite izkazovanje normalne starševske ljubezni od pedofilije? Enostavno bi bilo razmejiti, če bi lahko pogledal v glavo tega človeka in videl, za kaj gre. Ampak to ne gre. Vsak, ki spolno občuje ali izvršuje kakšna druga spolna dejanja z otrokom, še ni nujno pedofil. Lahko ga ženejo drugačni nagibi. Spolna zloraba otroka je torej širši pojem od pedofilije. Pa vendar lahko nekdo, če želi zlorabiti sistem, prijavi tudi izkazovanje običajne starševske ljubezni kot spolni napad. Vtis je, da uradne institucije delujejo samozaščitno in stike otroka z očetom preventivno prepovejo tudi v očitno spornih primerih, da jim ja ne bi kdo očital, da niso zaščitile otroka. Marsikdo tako ravna zaradi lastne varnosti, ampak mislim, da to ni strokovno, saj bi moral tako ravnati izključno zaradi varnosti otroka. Gre namreč za kolizijo pravice očeta, ki je osumljen, ter interesa in pravice otroka, ki je domnevna žrtev. Tudi če oče še ni dokazano kriv, je ta otrok lahko žrtev. Če se temu očetu prepovejo stiki, je prikrajšan za svojo osnovno pravico do stikov z otrokom. Kar lahko dolgoročno povzroči odtujenost. Kaj pa je z otrokom, ki ima z zlorabljajočim staršem stike še naprej? Izpostavljen je nevarnosti ponovnega spolnega napada. Zanimivo. Otrok namreč nima samo ene pravice. Ima dve: pravico, da je zaščiten pred spolnim nasiljem, enako pa ima tudi pravico, da ima globok in pristen ter kontinuiran odnos s staršem, kar mu odvzamete. In če je šlo za lažno prijavo, niste storili krivice samo očetu, ampak predvsem otroku. Zakon namreč pravi, da se stiki otroka s staršem izvajajo predvsem zaradi koristi otroka. Drži. Pa vendar, če obstaja sum, da je oče zlorabil otroka, je najpomembneje, da ga zavarujemo pred nadaljno zlorabo. Možnost pa seveda je, da oče tega ni storil. Kar pomeni, da bo največ škode povzročeno očetu, če se v sodnem postopku izkaže, da ni storilec. Zato bi morali biti sploh v teh primerih postopki hitri. Morda niste razumeli. Otrok ima obe pravici, torej v primeru lažne prijave otroku odvzamete temeljno pravico do odnosa s staršem. Zaščitili ste ga po nepotrebnem in mu pri tem za dve, tri, štiri leta - postopki trajajo tudi tako dolgo - odvzeli očeta. Nastala je nepopravljiva škoda. Ne samo očetu, ampak predvsem otroku, ki se je odtujil od očeta. Ali bi vi tvegali in otroka izpostavljali ponovni zlorabi? Predstavljajte si, da vam nekdo na podlagi lažne prijave vzame tri leta z vašim otrokom in vašemu otroku tri leta z vami. Za povrhu je otrok najverjetneje podvržen še fizičnemu, psihološkemu ali psihiatričnemu pregledu. Cena, ki jo tukaj plačata, predpostavimo, oče in otrok, je zelo visoka in je povsem drugačna od zlorab recimo zavarovalniškega sistema. Najhujša je vedno zloraba otrok in najhujšo zlorabo otrok lahko zagrešijo prav starši. Tudi v ločitvenih postopkih, ko ni prijav spolnega nasilja. Lahko so prijave za fizično ali psihično nasilje oziroma gre za podtikanje staršem za odtegovanje otrok. Recimo, da ločitveni postopek traja štiri leta. Štiri leta otrok živi v popolnoma sovražnem okolju med obema staršema. Zlorabljata ga drug proti drugemu. Od otroka zahtevata določeno vedenje. Priznaj, da nimaš rad mame. Da nočeš iti tja. Mame ne dajo otrok očetom, tudi ko gre za začasno odredbo. Očetje otrok ne vračajo. Če je kaj hujšega od tega, kar lahko naredijo ljudje otrokom, so to njihovi starši v teh postopkih. V takšnih postopkih jim škodijo na celi črti. Zato je po mojem mnenju v takih primerih edina primerna rešitev zaščita otrok pred obema staršema. Ter hitri in strokovni postopki institucij, tako policije, tožilstva, centrov za socialno delo in sodišč.

Razprava o tej temi. Napisanih komentarjev: 0